Zgodbe sodelavcev

Bistveno je, s kom se odpraviš na pot

18. 12. 2020

Ljubljančan Jaka Križanič, zaposlen v oddelku Informatike podjetja Kolektor Group, skuša čim več svojega prostega časa preživeti zunaj, v naravi. Z družino in prijatelji hodi v hribe, veliko kolesari, teče, plava, pozimi pa uživa na turnih smukah. Njegova prva »športna« ljubezen je alpinizem in plezanje v gorah v vseh letnih časih. 

Ko imaš izkušnjo iz gorništva, pravi Jaka, se je precej lažje vrniti v dolino in se spoprijeti z izzivi, ki jih prinaša življenje v njej.

Ko imaš izkušnjo iz gorništva, pravi Jaka, se je precej lažje vrniti v dolino in se spoprijeti z izzivi, ki jih prinaša življenje v njej.

Športno pot je začel v Rokometnem klubu Slovan, kjer je treniral rokomet tekom osnovne in srednje šole. Veselje do hribov je odkril pozneje. »V rani mladosti žal nisem imel vzorov, ki bi me vlekli v visokogorje, tako da sem gore kasneje spoznaval kar sam. Sprva sem opravljal letne pristope v visokogorje, nato pa sem se opremil z zimsko opremo in začel zbirati pristope na naše najvišje vrhove tudi v zimskem času, občasno s prijatelji, največkrat pa sam. Takrat  sem spoznal, da za varno gibanje v zasneženih gorah znam in vem premalo. Včlanil sem se v alpinistično šolo AK Vertikala in začel pridobivati ustrezna znanja ter okrog sebe širiti krog ljudi s podobnimi željami,« začetke velike ljubezni strne 39-letni Jaka. 

Pobeg iz rutine 

V gore se odpravi vedno, ko mu to dopuščajo obveznosti v dolini in družinsko življenje. Idealen teden zajema vsaj en alpinistični vzpon in en dan potepanja z družino. »Gore mi pomenijo svobodo, prostor, kjer se znebim stresa in pozabim na težave, ki največkrat to sploh niso. Ko nekje visoko nad dolino na vetru in mrazu v tretjem raztežaju strmega zmrznjenega slapu vrtaš v led 19 cm dolg vijak, kamor boš pripel svojo vrv in se zavaroval pred morebitnim padcem, pozabiš, da se nek dobavitelj ni držal dogovorjenega roka, da serviser ni dobro popravil domačega pralnega stroja in da najstniški sin kljub dogovoru ta teden še ni posesal stanovanja,« svoja občutja strne Jaka. V tistem trenutku je, pravi, zgolj hvaležen, da je končno uspel zavrtati vijak v led, hvaležen za neverjetno izkušnjo, ki jo nudi pristen stik z naravnimi elementi, in za sposobnost biti ter obstati v tem prvinskem okolju. »Ko to izkušnjo imaš, se je precej lažje vrniti v dolino in se spoprijeti z izzivi, ki jih prinaša življenje v njej,« doda Jaka.

Stal je 7134 metrov nad morjem 

Najvišja gora, na katere vrhu je stal, je 7134 metrov visok Pik Lenin v Kirgiziji. »Za tiste najvišje vrhove nad 8000 metrov pa zaenkrat še ni bilo pravih možnosti, tako zaradi finančnega zalogaja kot tudi dolžine trajanja takšne odprave.« Kolikokrat je stal na najvišji gori Slovenije, ne ve. »Tega ne štejem. Poleti se na Triglav običajno odpravim zaradi prijateljev ali družinskih članov, ki me prosijo, da jih pospremim do vrha. Sicer pa je Triglav alpinistu ljubši pozimi. Takrat je manj gneče, narava je lepša, po vrhu pa običajno sledi še lep spust na smučeh s Kredarice v Krmo ali pa za Cmirom v Vrata. Sem pa v severni triglavski steni, ki jo alpinisti imenujemo kar Stena (z veliko začetnico) splezal že 15 različnih smeri (nekatere večkrat), od tega tri pozimi. Reciva, da sem na slednje bolj ponosen kot na zbiranje letnih pristopov na vrh po planinski poti.« 

Hribi so mu dali ogromno lepih trenutkov, čudovitih vzponov, spoznal je veliko zanimivih soplezalcev. »A v tem športu doživiš tudi marsikateri grenak trenutek in spoznanje, da smo resnično majhni in nepomembni v velikem svetu, ki ga skušamo kontrolirati, a ga v celoti nikoli prav zares ne moremo,« doda Jaka, ki alpinizem dojema kot življenje v malem, le da so občutki bogatejši, doživetja polnejša in emocije izrazitejše. Ciljev mu ne manjka. Pravkar se po poškodbi kolenske vezi po nekajmesečnem premoru vrača v hribe in na novo odkriva lepote plezanja. Vrhov in izzivov, ki jih želi osvojiti, je še veliko, med njimi je plezanje v gorski skupini Cordillera Blanca v perujskih Andih.

Pot je pomembnejša od cilja, a najpomembnejši so ljudje 

Pri odpravi v gore je Jaka spoznal, da so najpomembnejši pri tem ljudje, s katerimi deliš izkušnje in doživetja. »Ne glede na to, ali gre za nekajurni obisk bližnjega vršaca, dvodnevni plezalni vzpon v zahtevni steni ali pa nekaj tednov trajajočo odpravo, na koncu ni nujno uspešnost vzpona tista, ki bi v retrospektivi dala tvojemu početju neko težo ali vrednost. Najlepši spomini in najbolj vredni trenutki v gorah so, vsaj pri meni, tesno vezani na osebe, s katerimi sem pisal svoje zgodbe. Znana mantra slovenskega alpinizma je pot, ki naj bi bila pomembnejša od končnega cilja, o čemer je zelo doživeto pisal Nejc Zaplotnik. To vsekakor drži, sam pa bi dodal, da je velikokrat bistvenega pomena prav to, s kom se na to pot odpraviš.«

Jaka ljubezen do gora prenaša tudi na svoje otroke, s katerimi večinoma hodi po ustaljenih planinskih poteh. »Čas, preživet v gorah, je vsem v družini dragocen. Takrat smo resnično skupaj in živimo v trenutku. Ni računalnikov in telefonov, zato so pogovori globlji in pristnejši. Velikokrat se na planinskih poteh na novo spoznamo, kot starš pa od otrok izvem marsikaj, kar doma ostane zamolčano. Zaupanje, ki se gradi na takšnih izletih, se mi zdi neprecenljivo. Ne pravim, da je to edina pot, ampak nam je vsekakor najlepša,« za konec doda Jaka. 

 

Jaka in njegovi vzponi 

 

Ne spreglej

  


Nazaj
Delite na socialnih omrežjih:

Naročite se na e-novice

Korporativne vsebine:

Programske vsebine: